V četrtek zvečer mi je gospa rekla, da naslednjega dne bomo šle z otroci na "baby-show". Celo noč sem razmišljala in si ustvarjala ideje, kako naj bi lahko zgledal ta show in kako lahko dojenčki nastopajo na odru. Kakšna iluzija! Ko smo dospeli do kraja dogajanja, sem se začela sama smejati; to ni bil noben show, vendar ena ogromna tržnica, kjer so razkazovali oz. prodajali vse potrebno za dojenčke. Zame od vseh stojnic je bilo lahko le četrt, ki so prodajale res koristne stvari; vse ostalo bi jaz kar črtala oz. ne prodajala.

Dandanes imajo dojenčki več kot odrasli. Neverjetno kaj si vsega izmišljujejo: od najbolj čudnih vozičkov, raznotaznih (ne)potrebščin za v avtomobil do posebne hrane. Da ne govorimo pa o oblačilih.

Mi smo bili navajeni drugače. Vedno smo vse "reciklirali", tako da kar je nosil moj starejši brat 15 let od tega, danes nosi moj bratranec. On pa je dobil vse še od drugih bratrancev in drugih sorodnikov ter prijateljev. Razen tega, da se je veliko prihranilo, je bilo tudi prijetno in lepo vedeti, od koga imaš hlače, od koga majico, od koga plašč itd. Danes pa ti malčki imajo vse novo in vse "de marca".

Več kot toliko nisem uspela niti videti vsega, saj sem se morala boriti, da sem utegnila se premikati z vozičkom; bilo je kot na "sv. Martinovih avtoskontrih". Vse mamice so se kot nore prerivale s temi voziči polnimi torb...otroke se skoraj več ni niti videlo .

Strah me je kaj si bodo še vsega izmislili čez enih deset, petnajst let, ko bomo mi imeli otroke. Prisežem si, da se ne bom udala tej "golazni" in da bom raje oblekla svoje otroke v moja oblačila.

Rada bi vam razkrila kako poteka tu "sobotno nočno življenje"; sama sem ostala malo presenečena.

Ko sem se v soboto zvečer vozila z avtobusom proti Braintreeju, sem skozi okno opazovala to "pripravljanje na žur"; bila je 19. in vsi so bili že lepo oblečeni, našminkani, s kako stekleničko šampanjca v roki in so odhajali z doma. Razložili so mi, da se zabave začnejo zelo zgodaj, saj okoli 20.ure je že vse zelo "caliente". Pri nas imamo mladi navado, da se zbiramo okoli 21.30-22, saj se prej nič ne dogaja. Tako se avtomatsko naši večeri zavlečejo do poznih oz. zgodnjih jutranjih ur. Tu pa ob 1.je že vse mirno. Na cestah ne vidiš več žive duše (razen kakega pijanca, ki se skuša po štirih vračati proti domu..). Mislim, da bi bili naši starši srečnejši, če bi tudi mi imeli tak "angleški ritem". Vrnimose v živo... Ko straže (beri buttafuori) zapodijo vse iz lokalov, se mladina  zateče na nočni prigrizek v Kings-burgherje ali v njihove fish&chipse, kjer se skušajo malo poprijeti. Vesela pa sem, da nimamo pri nas te "možnosti". Če spregovorim malo o tukajšnji večerni modi, je tako: dekleta precej varčujejo (šparajo) z blagom (mini krilca in majice do "pupka"), fantje pa so večinoma lepo oblečeni.

V nedeljo sem kot prava turistka zapustila Braintree že zgodaj zjuraj ter se z vlakom odpeljala skupaj z enim prijatlom v London, kjer sem dokončala moj ogled mesta. Obiskala sva British museum ter National Gallery. Oba muzeja sta res enkratna. Nato sva špancirala, ali bolje marširala cel dan gor in dol po mestu, dokler nam niso naše noge odpovedale in smo bili prisiljeni se vrniti domov (seveda s kako torbico od več..).

Nevem kako bi opisala svoje današnje počutje; sijajno? Ja, tako! Končno je tudi tu posijalo sonce in zdi se mi kot da bi bila že pomlad. Ti žarki, ta toplina mi dajejo neverjetno energijo in se takoj počutim bolje (to je podedovano, saj enako vpliva tudi na mojo babico). Če bi lahko sami izbirali naša horoskopska znamenja, bi brez pomisleka izbrala "sonce".

Nevem kako bi ocenila ta svoj Sunday journey, venda kar je gotovo je, da sem bila končno spet na svežem "pomladanskem" zraku! Uživajte! Hear you soon!!!

Če se sprašujete kakšna je ta moja sreča...vam bom takoj razkrila: LONDON!!! Točno tako, končo mi je uspelo si ogledat prestolnico države, ki mi trenutno daje veliko prijetnih občutkov.

V soboto sem si pripravila kovček, popotnico in odšla proti Stratfordu, kjer me je čakal prijatelj, ki me je dva dni gostil v svoji hišici in mi brezplačno ..smeh..delal za vodiča po mestu. Mislim, da z nobeno agencijo si ne bi uspela ogledati vse najpomembnejše zanimivosti takega "busy" velemesta v šestih urah; ob 19. sem bila uničena, a to ni važno. Torej, moje oči so si kot prvo točko, po dolgi Regent street, lahko ogledale Piccadilly Circus, v središču katerega stoji aluminijasta podoba Erosa, grškega boga ljubezni. Od tu me je peljal v srce mesta - Trafalgat Square. Nisem morala verjeti svojim očem kako ogromen je ta prostor; po mojem bi tu lahko stala kar 4 nogometna igrišča. Tu se nahaja tudi National Gallery, ki pa si jo bom ogledala kdaj drugič. Naslednja točka je bil znameniti Big ban in Houses of Parliament, znana tudi kot Palace of Westminster. Brez besed smo se kot koščki leda (pravijo, da ta je bil najbolj mrzel konec tedna v celi zimi) podali do Tower bridga, v bližini katerega je tudi Town of London, nato nam je uspelo za nekej minut slediti maši v St Paul s Cathedral, ki je bila zgrajena po načrtih arhitekta Christopherja Wrenja med  leti 1675 in 1710. Preden bi si šli napolniti naš trebušček, smo si na hitro ogledali še Tate Modern Gallery, do katere smo prišli preko znanega Millenium bridge. Res enkratno! No, dneva ni bilo še konec, saj smo po večerji odšli spet v center, kjer smo plesali do zgodnjih jutranjih ur v nekem velikem pubu.

Drugega dne me je Enrico peljal v Camden town. To je mesto, ki je znano po ogromnem, in ponovim...ogromnem sejmu, kjer dobiš od vsega. Zdelo se mi je kot, da bi bila v tistih starih znamenitih indijanskih sejmih, kjer se prepletajo raznorazni orientalski vonji. Odločila sem se, da ne bom potegnila iz žepa niti pounda, saj bi bilo to za mojo denarnico zelo nevarno ..smeh..Privoščila sem si samo dobro indijsko kosilo. Na mojem seznamu obiskov, mi je manjakala samo še ena točka in sicer Buchingam Palace. Res je, da je bila že tema in nisem utegnila dobro videti vse natančnosti te zgradbe, lahko pa sem videla, da je hiša kraljice Elizabete II. res ogromna.

Nedelja je že mimo, v mojem spominu pa so "slike" tistega dne še zelo sveže.

Popoldne so starši morali peljati otroka na rojstni dan nekega prijatelja. Uganite kam?...London!!! Brez pomisleka sem skočila z njimi v avto in se peljala proti tako dolgo pričakovani prestolnici Anglije. Po skoraj dveh urah (zaradi velikega prometa) vožnje smo dospeli v mesto. Žal se je njihova zabava nahajala ne prav v okolici najznamenitejših zanimivosti mesta; bili pa smo tik reke Temze. Res enkratno vzdušje, predvsem ko sonce zahaja. Na razpolago sem imela samo dve uri, tako da so mi svetovali naj si ogledam King's Road. Po pravici moram priznati, da ulica me ni preveč pritegnila. Raje sem šla spet na nabrežje Temze in opazovala njene prekrasne barve. Ozirala sem se na levo in na desno: en sam preplet mostov, ki dajejo reki še nekaj magičnega.

Ura je bila 17., tako sem se morala vrniti na že prej domenjeno točko. Ko smo se vračali proti domu so bili tako prijazni, da smo se peljali mimo znamenitih londonskih palač, palač o katerih sem prej veliko sanjala. Skozi odprto okno sem uspela videti Buckingham Palace, Big ben in House of  Parliament. Brez besed!!! To je bil samo en "ASSAGIN" in upam, da naslednji konec tedna mi bo uspel načrt - Turistični ogled Londona, kjer si bom v miru ogledala vse, kar je vredno ogleda.

Aaaaaaa...končno je danes moje telo zadihalo! Po opravljenem delu, sem se lepo oblekla, si dala slušalke v ušesa in začela tekat. Podala sem se na pot, ki je bila zdavnaj železniška proga, sedaj pa so jo preuredili v pešpot. Res lepa steza, škoda pa, da je popolnoma ravna; pred sabo vidiš na kilometre v naprej. Si pa popolnoma v naravi, v miru, med zelenjem in potočcem. Ko sem opravila prvih 300m sem globoko zadihala in poskočnila visoko v zrak, kot da bi bila najbolj svobodna oseba na tem svetu! Počutila sem se zelo lahko in polno energije. V tistem trenutku bi lahko pretekla cel svet! Med potjo  sem opazila tudi tri zajčke, ki so se skrivali med zelenjem ter eno veveričko, ki se je kot nora trudila, da bi spravila svoj lešnik na drevo. Kaj marajo te živalce, ki so vedno na svežem zraku, brez nobenih urnikov in skrbi.

Rada bi tekala v neskončno, vendar je bil moj čas omejen, tako da sem se po uri in pol lepo, sproščeno vrnila v svoj brlog.

To pa vam moram povedati! Torej...gospa je bila tako prijazna, da mi je poskrbela brezplačno kartico za fitness in mi dala na razpolago dve prosti uri. Rekla sem si: "Aaaah, končno bom lahko spet malo zmigala svojo ritko!" Vsa nestrpna sem se pripravila in stekla po avtobus. Med vožnjo se mi je nekaj zabliskalo, imela sem občutek kot da bi kaj pozabila. Pogledala sem v torbo in....bila je prazna!! Pozabila sem vso opremo doma na postelji! V tistem trenutku sem mislila, da znorim! Štela sem do 10 in se malo umirila. Sedaj pa nisem znala kaj storiti. Tako sem dospela do Great Dunmowna (kjer se nahaja telovadnica) in izstopila z busa. Bila sem preveč jezna sama nase; "I'm a big, big idiot!" Ona mi da možnost, da se malo sprostim, jaz pa kaj naredim? Si zapravim vse!! Tako sem se hotela samo-kaznovati. Odločila sem se, da grem domov peš. Začela sem hoditi; bilo je megleno, mraz, pihal je močan veter, vsa zavita sem z hitrim ritmom marširala ob glavni cesti. Mislim, da so me vsi, ki so vozili mimo, zelo fiksali. Začelo se je že mračiti, jaz pa s slušalkami v ušesih sem nadaljevala svojo pot. Ko sem prišla domov me je logično gospa vprašala: "How was your training?" V tistem trenutku sem se ji začela smejati in nato ji razložila mojo smešno dogodivščino.

Pravijo, da moraš vedno gledat na pozitivno plat; recimo, da sem se na vsezadnje vseeno fanj spotila, saj sem hodila kar 1h30min. Ne vem, kje sem pustila glavo tisto popoldne, vem pa, da od sedaj naprej bom vedno dvakrat kontrolirala, če sem vzela vse potrebno, predem bom zapustila hišo! Neroda!!!

Ura bije 11.11 (to me zelo skrbi, saj me ta kombinacija številk zasleduje že štiri mesece), iz slušalk se širi prelepa živahna pesem "Mi novia se cayo en un pozo ciego"- Los Fabulosos...3, 2, 1...Štart! Sedim v avtobusu National Express in si natančno preštudiram zemljevid Cambridga ter berem vse najvažnejše zanimivosti tega mesta. Točno tako...danes moj cilj je Camridge!

Cambridge je zelo zanimivo mesto že od časa Rimljanov. Leta 1209 je skupina vernih študentov zapustila Univerze v Oxfordu in v Parizu. Zaradi akademskih in verskih problemov se je preselila v Cambridge. Od tedaj je mesto znano predvsem zaradi študentskega življenja. V mestu je kar 31 collegov. Sama nisem morala verjeti svojim očem! Med temi urejenimi travnatimi površinami in med reko Cam stojijo te prekrasne starodavne zgradbe, vsaka s svojim simbolom in svojim parkom. Žal sem si v notranjosti utegnila ogledati samo King's College in Saint  John's College. Zanimivo je, da ti collegi so odprti turistom, čeprav so istočasno znotraj študentje. Creazy! Po mestu vidiš v glavnem samo mlade obraze. Zelo zanimivo jih je opazovati, saj so zelo sproščeni, mirni, vsak po svoje kreativen (oblačila). Res krasno vzdušje! No..nato sem si ogledala še Folk muzeum, kjer je prikazano na simpatičen način življenje 19.stol in Kettle's Yard (slikovna galerija, ki trenutno razstavlja pisane kolaže artista Francisa Darvisona).

Mesto ima tudi veliko trgovin, kjer ljudje kot nori tekajo gor in dol s polnimi torbami. Za shopping pa bom morala še malo  počakati!

...the end!! Končno malo miru! Danes je bil moj dan še kar zahteven, saj mi je gospa naložila veliko nalogo; morala sem cel dan sama skrbeti za dojenčka, kajti ona je imela neko obveznost, ki jo je zadrževala cel dan od doma. Na začetku sem bila malo preplašena, saj sem mislila, da ne bom uspela. Vendar...se moram pohvaliti sama sebe, kajti steklo je vse kot po olju. Res si nisem pričakovala, da bom dan speljala brez kakršnegakoli problema. Moram pa priznati, da sem se za to fajn spotila!

Ko držiš dojenčka v naročju, se ti vse grde misli za hip izbrišejo iz glave in zdi se ti kot da bi svet postal naenkrat sijajen, brez nasilja in krutosti.

Njegova nedolžnost in njegov nasmeh sta mi res segla globoko v srce.

Obžalujem otroštvo!!! Kje so tisti nežni dnevi, brez stresa, brez vsakršne skrbi, polni pozornosti, božanja, ljubezni??

                                                     Oh my sweet heart!

Danes je bil dan končno čisto drugačen! "Slekla sem si obleko varuške" in postala prava turistka. Že zgodaj zjutraj smo z gospo naložile otroke in celo potrebno prtljago v avto in odšle iz Felsteda v smeri proti Londonu. Žal ni bil ta naš cilj, a vseeno je bil zelo zanimiv...šli smo v Windsor. Sklepam, da vam to mesto ni znano, vendar je. Zakaj pa, boste zvedeli čez nekaj časa.

No, po dobri uri in pol vožnje, smo dospeli v mesto; gospa me je pustila na tako imenovani Victoria Street in od tam sem začela moj ogled. Medtem ko sem hodila proti moji ciljni točki, sem si po prepolni Peascod Streed na hitro ogledala izložbe trgovin. Odločila sem se, da se bom vrnila potem, če mi bo ostalo kaj prostega časa. Ste radovedni kam pa kam me je ta ulica pripeljala???...dobesedno v pravljični raj: Windsor Castle. To je grad, kjer ima uradno rezidenco britanska kraljica Elizabeta II. Zanimivo je, da ko je zastava na Round Towerju dvignjena, pomeni, da je kraljica v gradu.

Ostala sem presenečena nad lepoto tega kraja! V določenem trenutku sem zaprla oči in si predstavljala, da je sedaj kraljica v eni izmed teh sob..in da bo za vsak trenutek pokukala čez okno z enim izmed svojih "smešnih klobukov" in me z belim robcem nežno pozdravila. Ko pa sem odprla oči, sem pred sabo dobila dve kitajki, ki sta se kot nore fotografirale pred resnim stražnikom.

Windsor Caste je najstarejši in največji stanovanjski grad na svetu. Tu sem si ogledala še slikovno galerijo kraljeve družine, sobo kjer so shranjene vse hiše punčk v miniaturi (igrače) kraljice Mary in kapelo sv. Georga. Ko sem žal zaključila moj ogled, sem odložila slušalke s turističnim vodičem, spravila moj fotografski aparat v torbo in se podala spet v shopping center.

Angleška moda je precej čudna, če jo primerjamo z našo, a mi je zelo všeč, ker nihče ni enak drugemu, vsak je oblečen po svoje, poln barv, motivov, nakita in nihče te ne opravlja. Res fashion! No, tako se je moj prosti čas počasi iztekal in morala sem se podati proti železniški postaji, kjer me je čakala gospa. Po naporni vožnji (glej: oba otroka sta v avtu jokala, vriskala..) smo se vrnili domov in...nadaljevalo se je moje vsakodnevno delo.

 Good night!