Ola. Danes je bilo na vrsti iskanje posteljne mreže proti komarjem, ki jo bova nujno rabila v prihodnjih dveh tednih. Že cel teden sva gledala da bi si kupili to reč, in bežno si ogledovala izložbe...nič...niti ene nisva videla.

Danes....hvala internetu sva dobila spletno stran, kjer reklamizirajo te vrste mreže.

http://javangroup.com/bedcanopy/

Sprintala google maps in se odpavila tja s taksijem. 45 minut..in sva pršla na drugo stran Jakarte. Ozke ulice, nizke hiše...kaos, polno trgovinc in bazarjev. mi sva iskala nekak mega nakupovalni center, ko pa prideva do naslova trgovine, dobiva pred sabo serviseja in prodajano pneumatikov...groooza...kje sva?

Vprašava in nam pokažeta stopnice, kjer res se nahaja to mini-podjetje, ki prodaja spalne mreže. Prijazni prodajalki nam pokažeta montažo tega predmeta in nam pustita tudi CD z navodili. Morda je taku težko?

Na kratko....res lepa dogodivščina z nabavo tele mreže.

Official Version

Not Official Version

Ojla, tudi danes Jakarta.

Zjutraj sva šla v mesto Bekasi v urade Wartsila Indonesia, kjer smo se pomenili malo kako in kej z nadaljnim programom. Odpotujeva iz Jakarte v torek zvečer, smer otok Lombok.

Jakarta, Jakarta in še Jakarta.

Pravkar sva zvedela, jaz in Franco, da bova v Jakarti vsaj do ponedeljka (13. Julij), ker so "neki" zapleti z našimi dokumenti in dovevljenji za delo. Torej še 4 dni v tem hotelu, morda kašna večerja zunaj, kakšen sprehod in izletek, ma večinoma v tem hotelu ( ki ima od vsega) in internet in filmi in seveda...delo....programiranje. Mi je pej res žal, da bova tako zamulaja cejt, k sva ja v Jakarti, ma ne za turizem in tudi vzdušnje ni turistično, ma tudi za to bova že poskrbela ne?

 Na kratko v slikah kar sva do danes preživela:

Štart v Ronkah za v Munchen.

Sodelavec Franco na letalu za v Bangkok

 Letališče Bangkok

Jaz in "bojevnik" v letališču Bangkok

Zanimiva točka v letališču....res lepo letališče z izbrano arhitekturo.

Altroke patatine.....koromalji cvrti pronti

Čudni sadeži.....Dragon fruit

Smog in močvirnata polja ob Bangkoku

Čau čau Thailand, proti Indoneziji

Welcome to Jakarta

Ven iz letališča: prvi občutki tropskega podnebja in zavest, da sem na drugem koncu sveta

Vožnja po levi.....ma zakaj imam občutek da se bomo vsak hip zabili v kšnga?

Recepcija našeha hotela....ogromen in lep.

 Pogled iz moje sobe na ekonomski center Jakarte

 Pogled na mojo sobo

Sprehod po mestnem središču: vse na kupu....luksuz, normalnost in predvsem eletrični kabli postavljeni precej alla "tibndau" (oziroma...kr neki)

 Nakupovalni velecenter Grand Indonesia: de tuto de pju.

 Kako šparat na jedilnem listu.....in sline se ti kar cedijo

Če bi me kdo marca vprašal, kje bom letos poleti, sigurno bi mu odgovoril doma ali kvečjemu na kakšni tekmi ali celo kje na morju. Nikoli ne bi odgovoril....na drugmu koncu sveta.

To pišem iz sobe št. 906 hotela Grand Melia v središču Jakarte.

Delo me je prineslo na ta konc sveta. Velika Wartsila me je poslala tri tedne na neke vrste trening-delo na majhen otok sredi niča. Batu Hijau, Sumbawa..Indonesia.

Trst-Munchen-Bangkok-Jakarta...to so etape, ki sva jih jaz in sodelavec Franco do sedaj naredila. Sedaj sva tu v glavnem mestu in čakava na vse potrebne dokumente, da nadaljujeva to najino pot do končega cilja.

Krko robe vam moram povedati...ma tu bo šlo bolj počasi..ker internetne povezave bodo škripale, posebno na delovnem kraju. Tu kjer sem sedaj pa je časa za internet bolj malo. Trenutno sem utrujen in spim v hotelu.

Končnoooooo!

Končno sem končal s svojo dolgotrajno študijsko avanturo na Univerzi.

Sedaj me čaka premirje pred nevihto in drugimi pomembnimi odločitvami.

V tem obdobju se bom spet posvetil društvu, našim atletom, rolkarjem in...prijateljem.

Spet me boste imeli med vami na treningih. Forma je kar je. Je 100% opešala, tako da Vi mulci imate v tem času lahko priložnost,  ma samo v teh par tednih, preden pridem spet do forme, da me premagate in pokažete, kako ste v teh mesecih napredovali.

Potem pridem z vami tudi na zimske priprave in tidu tam se bomo imeli fajn. Tam se bom oddahnil, seveda na moj športni način....s kilometri in kilometri drsanja po smučinah sredi zasneženega gozda.

Hvala lepa vsem, ki ste mi pomagali na poti do dott. ing. Zdej pa naprej.

Še pred enim letom sem bil 110% v formi in sem za tisočinko sekunde izgubil z Berlando svetovni naslov. Letos, torej danes pa se začenja Evrosko prvenstvo in jaz, ne da nisem v formi, ampak pridobivam druge "kulinarične forme".

Čepim že celo poletje za knjigami in delam za "boljšo prihodnost". Vseeno pa sem sedaj precej žalosten, ko pomislim na tiste ki se bodo borili za naslov v sprintih v Turinu, jaz pa se sedaj borim s svojimi živci ker čez pet dni imam svoj zadnji izpit.

lp, david

Dobroto in vrednost človeka se vsebolj meri po svoji uspešnosti v ciljih modernega sveta, kjer imajo glavno besedo ekonomija, mass media in javno mnenje.

Nedvomno pa so važnejši in pristnejši tisti nevidni, intimni, vsakodnevni in subjektivni, mali oziroma veliki uspehi, ki pripomorejo k temu, da oseba raste najprej v družinski zavednosti in le potem v socialno-ideološki.

Že ko govorimo o tistih pristnih uspehih v osebni rasti, ne smemo prezreti polomov in neuspehov (toliko nekostruktivni v tem modernem in skrajno tekmovalnem svetu).

Če letim visoko, potem je citat "Errare humanum est, perseverare diabolicum" neizogiben, kot tudi "Historia magister vitae".

Po moje pa se to sliši na tak način.

Vsak neuspeh je po svoje uspeh in pozitiven rezultat. Le tako vemo namreč, da se bomo izogibali vedenja, delovnih procesov in vsega tega, kar je privedlo do neuspeha.

Vse povezave na dejstva, dejanja in osebe so čisto slučajne in sad avtorjeve domišljije.

Sedim za mizo, pred samo imam računalnik, ki melje račune. Imam odprtih na desetine okenc: pdf, doc,xls, txt, html itd itd. Študiram grafe, popravljam funckije, frekvence...mislim kaj bi blo boljše prikriti, kako popraviti napake. Iščem gradivo, jasnim si pojme..polnim bele strani svoje diplomske....v študijski sobi je vroče....klima šumi...postajam živčen..in pomislim na...

Odklopim in pomislim na šport, na rolke, na treninge, na treninge s prijatelji rolkarji....kako rad bi....mah.

Saj bom že prisel na svoje..ma sej tudi diplomska je nekaj mojega ne?

Pišem in mislim o enostavnosti življenja, točneje o IZGUBLJENI enostavnosti življenja.

• Ko se je človek z naravo zbudil in skupaj z njo zaspal .

• Ko je človek poslušal le naravo, sebe in srce.

• Ko je uporabljal svoje telo, za kar ga je okolje oblikovalo.

• Ko ob fizičnem delu mu je misel uhajala v sanjsko dimenzijo in modro poglabljanje vase.

• Ko je počitek bil res samo počitek.

• Ko je vse imelo svoj čas in svojo pravo dimenzijo.

Bile so bolezni, žalosti, vojne...ali jih mar v modernem času ni?

V tem modernem kapitalističnem svetu imamo vse udobnosti, kar si jih lahko izmislimo in zaželimo....ali ni vse to relativno in prav nič v zvezi z našo srečo in kakovostjo življenja? 

Vse povezave na dejstva, dejanja in osebe so čisto slučajne in sad avtorjeve domišljije.

Trenirati mlado ekipo ni ravno enostavna zadeva.

Trener se mora v vsakem trenutku zavedati, da ima pred sabo otroke.

V mojem primeru rolkarje od devetega do šestnajstega leta.

Od odraslega in zrelega špornika pričakujem in zahtevam pazljivost, koncentracijo, zagrizenost, hitro dojemanje in izboljšanje.

Od otroka ne smem zahtevati nič od vseg tega. Lahko samo upam, da se bo z dobro vadbo, dobrimi zgledi in s pomočjo svojih talentov razvil v športnika in dojel glavne prvine in značilnosti športnega življenja.

Večkrat, ko zahtevam od svojih mladih preveč, mi sami s svojim obnašanjem povedo, da sem prekoračil mejo. Njihova pozornost vpade, se zaprejo v neprebojno lupino, in sami od sebe, ne da bi se tega zavedali, spremenijo trening v šalo in smeh.

Takrat se postavim v njihovo kožo, odložim funkcijo trenerja. Potegnejo me v svojo družbo. S prefinjenim ravnovesjem pritegnem spet njihovo pozornost, in usmerim njihovo dobro voljo in otroško energijo v trenerske namene.

Včasih se mi zdi, da ta poteza, meji že na manipulacijo. Vendar otroci ostanejo veseli. Torej je moje obnašanje opravičeno?

Druga težava s katero se večkrat soočam, je časovna ukana, ki spremeninja otroke v odrasle. Če slediš otroku, na primer, od osmega leta, ko ima ta 13 let, ima za sabo že pet sezon in veliko število treningov ter tekmovanj. Podzavestno ga leta, ko si spremljal njegov razvoj, spremembe, dosežke ter doživljal skupne dogodivščine, navidezno naredijo starejšega in ne da bi pomislil, otroka nehote enačiš z odraslim in mu deliš odrasle naloge, cilje in odgovornosti.

Ostaja pa v vsem še vedno otrok in tega je nadvse važno se vedno zavedati, ko ga vzgajaš na športni poti, kot na vseh drugih področjih.

Naj ostane to  med nami, ker če otroci »pogruntajo«, da so še vedno otroci, da jih imamo za otroke in da jim nočemo deliti preranih odraslih odgovornosti, potem me na naslednjih treningih sigurno ne bodo poslušali.

Vse povezave na dejstva, dejanja in osebe so čisto slučajne in sad avtorjeve domišljije.

Oj, najprej vontam vsem vam en lep uelkom na moj blog.  Lohk bi skenslu te uvodne vorde, ma sej smo med domačimi in med domačimi se lohk špreha naš modern houm lenguidž, ne?

Ne vem katero slovenščino uporabljati v svojem blogu. »Po kriškua ma bi zstupla sama kriška püpa in muarda fanti", »po lublansk«...ben tisto pstmo stat.

Tako sem se odločil, da bom o vsakodnevnih zadevah pisal v naši zamejski slovenščini, o resnejših temah pa v knjižni obliki.

Danes sem razmišljal o zasvojenosti, točneje o svoji zasvojenosti.

Mamilaši, kadilci, pijanci. Te imamo običajno za zasvojene. V kategorijo zasvojencev lahko mirne duše postavim tudi ...ŠPORTNIKE.

Dve kratki zgodbici.

Mladi študent ima preglavice nad razumevanjem snovi in izpit je pred vrati.  Buli v knjigo in ne vidi formul, ne vidi besed, le črke plešejo pred svojimi očmi. Živčno vstane in si gre prezračit misli in telo. Stopi na zrak in si prižge cigareto. Par vdihov in dim mu napolni pluča, kri in možgane. Tako se umiri in sprosti.  Težave,ki so se mu le pred trenutkom zdele nepremagljive, klonijo pod prerojenim optimizmom in študent se vrne koncentriran k učenju.

Stari študent ima preglavice nad razumevanjem snovi in izpit je pred vrati.  Buli v knjigo in ne vidi formul, ne vidi besed, le črke plešejo pred svojimi očmi. Živčno vstane in si gre prezračit misli in telo. Obleče se v športno opremo, si natakne rolke pod noge in trmasto se upehan zagrize v reber. Po uri treninga ima pljuča, kri in možgane prezračene. Tako se umiri in sprosti. Težave,ki so se mu le pred uro zdele nepremagljive, klonijo pod prerojenim optimizmom in študent se vrne koncentriran k učenju.

Ti dve zgodbici sta namerno fotokopija ena druge in tudi zasvojenost je v obeh primerih delovala po istem principu.

Nikotin in športno udejstovanje sprostita v možganih endorfin, ki ga imenujejo tudi hormon sreče. Praktično je endorfin kot ena vrste mamila, ki jo telo naravno proizvaja, da se človek potem dobro počuti (j ku d bi si sfajf'li an kanon). Edina nezanemarljiva razlika je v tem, da si kadilec dobi dozo endorfina brez posebnega truda in to že v osmih sekundah po vdihanju škodljivega nikotina, medtem ko športnik pride do enake doze s trudom in požrtvovalnostjo po 30-minutnem neškodljivem aerobnem treningu.

Zasvojenost se lahko razvrsti po nivojih njene  intenzivnosti in ne po količini dejanja, ki prinaša zasvojenost.

Človeku že enkratna mala doza močnega mamila prinese trajno in silno zasvojenost. Dva pijančka sta lahko zasvojena v isti meri, z razliko da eden spije le deci, drugi pa cel liter žlahtne kaplice. Torej nivo zasvojenosti je odvisna od subjektivnih faktorjev. Lahko trdim, da močna zasvojenost kakršnekoli narave je škodljiva v istim meri bodisi na zdravstveni, kot psihični in družbeni ravni. Tudi šport je zelo škodljiva zasvojenost, ko agonistični cilji zasenčijo in postavijo v ozadnje ostale prvine življenja. Mislim, da družba okoli zasvojenega športnika in športnik sam, se veselijo ob redkih primerih zmage, izven tega pa vladata depresija, izolacija in zakaj ne tudi fizična izmučenost in degradacija.

Vsak ima svoje male zasvojenosti. Važno je, da jih znamo uravnovešeno vskladiti v naše življenje. Predstavljajo le del našega obstoja , ne pa ves naš obstoj. Iskati moramo v njih zmernost in pravo mero, kot se pametnemu človeku spodobi.

Zasvojenosti, male in zmerne, so del življenja vsakogar, so poperček naše eksistence. Morda so tolažba, morda sreča, morda samouveljavitev, morda vsota vsega tega.

Jaz sem izpovedal in govoril le o eni od svojih malih zasvojenosti, o tisti ki je postala javna. Druge si raje držim zase. Imam pa jih.

Najlepša zasvojenost pa je tista do življenja, tistega najbolj vsakdanjega in naravnega. Ni škodljiva in bolj kot je intenzivna, bolj naredi človeka...človeka. Blagor tistemu, ki išče užitke v vsakdanjosti, ki si srečo pribori in zasluži z življenjem in ki mu ga življenje samo podarja.

 
Vse povezave na dejstva, dejanja in osebe so čisto slučajne in sad avtorjeve domišljije.